Božji služabnik Andrej Majcen (1904-1999)
Andrej Majcen se je rodil v Mariboru, v naši župniji Matere usmiljenja, kak kilometer oddaljen od cerkve (Meljska cesta 67), in sicer 30. septembra leta 1904. Nekaj dni zatem, v nedeljo 9. oktobra 1904, je bil v naši cerkvi tudi krščen: Sam je zapisal: »Moj najsvetejši dan je za vse življenje ostal 9. oktober. Večkrat v življenju sem obnovil krstne obljube. V cerkvi Matere usmiljenja sem bil deležen milosti vseh milosti, da sem postal Božji otrok.«
Njegov oče Andrej je bil zelo zaveden Slovenec, pa uslužbenec na sodišču. Zato se je njihova družina večkrat selila. Mati Marija (roj. Šlik) je bila zavzeta kristjana in frančiškanska tretjerednica. Ko je imel Božji služabnik Andrej tri leta, se je njegova družina preselila: najprej na Kozje, dve leti pozneje pa v Krško: tu je hodil v šolo, prejel prvo sv. obhajilo in birmo. S petnajstimi leti je odšel na študij v Maribor: obiskoval je Moško učiteljišče in štiri leta pozneje diplomiral. V ta čas sodijo spodbudni nasveti očeta in matere, ki ju je zvesto upošteval. Oče mu je dejal: »Bodi vedno z vsemi dober in ti ne bo nikdar žal.«Mati pa: »Pa na Marijo nikar ne pozabi. Ko boš šel na učiteljišče, ne pozabi mimogrede stopiti za trenutek v cerkev pri frančiškanih, pri enih vratih lahko greš noter, pri drugih pa ven.«
Kot učitelj je še isto leto dobil službo v salezijanski šoli na Radni pri Sevnici. Po enem letu službe se je odločil, da želi postati salezijanski duhovnik. Noviciat je opravil na Radni, potem odšel na Rakovnik, kjer je bil deset let: s študijem se je pripravljal na duhovništvo, hkrati pa pomagal pri vodenju rakovniških obrtnih šol. Duhovnik je postal leta 1933, dve leti pozneje pa odšel v misijone na Daljni vzhod.
22 let je misijonaril na Kitajskem, 22 let v Vietnamu. Kamor je prišel, se je dal v službo ljudem, še posebej ubogim in mladim. Zelo znane so njegove izjave: »S Kitajci Kitajec, z Vietnamci Vietnamec!« V času njegovega misijonskega poslanstva v Južnem Vietnamu je tam divjala znana ameriško-vietnamska vojna; Majcen pa je neustrašno delal – zlasti na področju vzgoje domačih duhovnih poklicev: v Vietnam je prišel kot prvi salezijanski misijonar, ko pa je odhajal kot zadnji tujec, je za njim ostalo nad 130 sobratov.
Zadnjih dvajset let življenja je preživel v Ljubljani na Rakovniku, kjer je bil duša misijonske animacije, zavzet in goreč spovednik ter duhovni voditelj na daljavo svojim vietnamskim sobratom.
Božji služabnik Andrej Majcen je zelo skrbno in zavzeto delal na samem sebi, in to na vseh področjih: v odnosu do sebe, do bližnjega in do Boga. In to potem, ko je že napolnil 80 let življenja, ko mu je telo vedno bolj odpovedovalo, njegov duh pa je ohranjal čudovito svežino. O tem priča nad 6000 strani njegovih osebnih duhovnih zapisov. S tem nam govori, da nikoli ni prepozno začeti resno delati na samem sebi, da je tudi starost lahko še kako lepa, obenem pa koristna, rodovitna in potrebna!
Umrl je na Rakovniku, 30. septembra 1999: prav na svoj 95. rojstni dan in hkrati na smrtni dan male cvetke sv. Terezije DJ, zavetnice misijonov, ki jo je zelo častil. Pokopan je na ljubljanskih Žalah na salezijanskem grobu.
Dobrih deset let po njegovi smrti, 24. septembra 2010 se je v Ljubljani začel škofijski postopek za njegovo beatifikacijo.
Priporočajmo se Božjemu služabniku Andreju Majcnu: nagovarja nas kot goreč misijonar, kot skrben vzgojitelj duhovnih poklicev, kot vesel, pristen in srečen redovnik in duhovnik, kot neutruden spovednik in duhovni voditelj.