»Če me ljubite, se boste držali mojih zapovedi; jaz pa bom prosil Očeta in dal vam bo drugega Tolažnika, da bo ostal pri vas vekomaj: Duha resnice, ki ga svet ne more prejeti, ker ga ne vidi in ne pozna. Vi ga poznate, ker ostaja pri vas in bo v vas.
(Jn 14,15-17)JEZUS NAM DAJE DAR SV. DUHA
Nikoli nismo sami. Jezus je blizu nas, je sredi med nami, je v nas! Njegova nova navzočnost v zgodovini se dogaja po daru Svetega Duha, preko katerega je mogoče vzpostaviti živ odnos z Njim, Vstalim Križanim. Sveti Duh, vlit v nas po zakramentih krsta in birme, deluje v našem življenju. Vodi nas preko načina razmišljanja, delovanja, razločevanja, kaj je dobro in kaj je zlo. Pomaga nam udejanjati Jezusovo karitativno ljubezen, Njegovo podaritev za druge, še posebej za tiste najbolj potrebne.
Nismo sami! Znamenje navzočnosti Svetega Duha je tudi mir, ki ga Jezus podarja svojim učencem: »Svoj mir vam dam« (prim. Jn14,27). Ta je drugačen od tistega, ki si ga ljudje voščimo in skušamo uresničiti. Jezusov mir izvira iz zmage nad grehom in sebičnostjo, ki nam onemogočata ljubiti se kot bratje. Božji dar je tudi znamenje njegove navzočnosti. Vsak učenec, ki je danes poklican hoditi za Jezusom tako, da nosi križ, prejme vase mir Vstalega Križanega v gotovosti Njegove zmage in pričakovanju Njegove dokončne vrnitve.
Naj nam Devica Marija pomaga učljivo sprejeti Svetega Duha kot notranjega Učitelja in kot živi spomin Kristusa na vsakodnevni poti.
Papež Frančišek
V ponedeljek, torek in sredo so PROŠNJI DNEVI.
GOSPODOV VNEBOHOD
V četrtek, 25. maja, bomo obhajali slovesni praznik, Gospodov vnebohod. Svete maše bodo po nedeljskem redu.
Na ta praznik se spominjamo svetega dogodka, ko je od mrtvih vstali Kristus dopolnil zemeljsko delovanje in odšel v nebo. Gospodov vnebohod je poleg velike noči in binkošti eden izmed najpomembnejših krščanskih praznikov. Praznik obhajamo štirideseti dan po veliki noči, saj se je Jezus po svetopisemskem izročilu po vstajenju štirideset dni prikazoval učencem in izbranim pričam, preden je odšel v nebo.
V petek, 26. maja je ZAČETEK BINKOŠTNE DEVETDNEVNICE v čast Sv. Duhu.
V nedeljo, 28. maja, bo ob 10.00 v baziliki SLOVESNOST PRVEGA SVETEGA OBHAJILA. Prvoobhajance in njihove starše vključimo v svoje molitve.
Zakonik cerkvenega prava določa, da morajo starši in župnik poskrbeti, da se bodo otroci, ko pridejo k pameti, na potreben način pripravili in čim prej po predhodni zakramentalni spovedi nahranili z nebeško jedjo. (ZCP 914). Otroka je potrebno poučiti, da ve h komu pristopa, kaj prejema ter da je v stanju milosti. Leon Veliki je zapisal: »Udeležba pri Kristusovem telesu in krvi pomeni, da se spreminjamo v to, kar prejemamo.« Janez Marija Vianney (arški župnik) je glede prejema svetega obhajila dejal: »Kdor prejme sveto evharistijo se izgubi v Bogu kakor vodna kaplja v oceanu. Ni je več mogoče ločiti od oceana. Če nas po obhajilu kdo preseneti z vprašanjem: “Kaj nesete s seboj domov?” bi mogli odgovoriti: “S seboj nosimo nebesa!”«
Na samostanskem kapitlju smo odločili, da se s 1. junijem ukine delavniška maša ob 7.00 zjutraj. V povprečju to mašo obiščejo le trije do štirje verniki.
SEZNAM BRALCEV
Nedelja, 28. 5. 2017:
- ob 8.30: 1. berilo: Davor Vohar, 2. berilo: Janko Trebše
- ob 10.00: 1. berilo: Štefka Humar, 2. berilo: Karmen Podlesnik Marčič
- ob 11.30: 1. berilo: Franc Smole, 2. berilo: Jana Sabo Bubanja
- ob 19.00: 1. berilo: Claudio Korošec, 2. berilo: Lucija Šeme
DUHOVNA ISKRICA
Dokler sem zvest resnici, sem zvest sebi; dokler delam v njenem imenu, bo moje delo rodovitno, ne bo ovenelo od pomladi do jeseni. (Ivan Cankar)
Posinodalna apostolska spodbuda Radost ljubezni (Amoris laetitia)
»Medsebojni dar, ki se izraža v zakramentalnem zakonu, ima svoj izvir v krstni milosti, ki utemeljuje zavezo s Kristusom in njegovo Cerkvijo. V medsebojnem sprejemanju in s Kristusovo milostjo si zakonci obljubijo popolno predanost, zvestobo in odprtost za življenje. /…/ [Zakonci] resno jemljejo svojo medsebojno zavezo pred Cerkvijo. V veri se lahko sprejema darove zakona kot nalogo, ki jo je z milostjo zakramentov mogoče bolje izpolniti. (…) Zato Cerkev gleda na zakonce kot na srce celotne družine, ta pa usmerja svoj pogled k Jezusu.« Zakrament ni »stvar« ali »moč«, kajti v resnici sam Kristus »prihaja krščanskim zakoncem naproti z zakramentom zakona« /…/. In ostane z njimi ter jim daje moč, da bi hodili za njim in sprejemali svoj križ nase, da bi po svojih padcih vstajali, si medsebojno odpuščali, nosili bremena drug drugega«. Krščanski zakon je znamenje, ki ne kaže samo tega, kako zelo je Kristus /…/ ljubil svojo Cerkev, temveč ponavzočuje to ljubezen v zakonski skupnosti. S tem, ko se zakonca združita in postaneta eno meso, predstavljata zaroko Božjega Sina s človeško naravo. Zato »daje zakoncem v radostih njihove ljubezni in družinskega življenja že tu na zemlji predokus gostije Jagnjetove svatbe«.
(Tretje poglavje “Poklicanost družine: gledati Jezusa”, podpoglavje “Zakrament zakona”, točka 73)
Dodaj odgovor