In glej, bil je v Jeruzalemu mož, ki mu je bilo ime Simeon; bil je pravičen in bogaboječ in je pričakoval Izraelove tolažbe in Sveti Duh je bil z njim. Razodeto mu je bilo od Svetega Duha, da ne bo videl smrti, dokler ne bo videl Gospodovega Maziljenca. In Simeon jih je blagoslovil in rekel Mariji, njegovi materi: »Glej, ta je postavljen v padec in vstajenje mnogih v Izraelu in v znamenje, kateremu se bo nasprotovalo – pa tudi tvojo lastno dušo bo presunil meč – da se razodenejo misli iz mnogih src« (Lk 2,25-26.34-35).
DRŽATI OTROKA KAKOR SIMEON
Družina je tisti prvi in najpomembnejši prostor, v katerem ima človek zavetje, v katerem ima oporo, v katerem lahko stoji in raste v samostojnost, iz katerega lahko odhaja pokončno in v katerega se lahko vedno znova vrača za pot, da more postati pokončen. In če mu vzamemo družino, potem bomo dobili nekoga, ki ne bo imel nobene opore več. Človeka brez opore pa lahko premika čisto vsaka sapica, niti vetra ni potrebno. Lahko ga vodiš od police do police, od ponudbe do ponudbe in mu neprestano obljubljaš, kaj mora vzeti, česa se mora oprijeti zato, da bo zadovoljen, da bo srečen, da bo njegovo življenje izpolnjeno. Ne bo. Izpolnjeno življenje je lahko samo v družini, v kateri si sprejet in v kateri sprejemaš druge, v kateri si ljubljen in v kateri ljubiš. Slišali smo, kako je Simeon vzel Jezusa v naročje. Ali si predstavljate, s kakšno nežnostjo ga je držal. Spomnim se, kako je brat prvič držal v naročju svojo prvorojenko, kako je bil simpatično in nežno neroden. Verjamem, da ste bili bolj ali manj takšni vsi očetje in v prvem trenutku tudi mame. V tem je nekaj pomenljivega. Otroka moraš vedno jemati v naročje, k srcu z nežnostjo, previdno, da ga ne poškoduješ, da ti ne bi zdrsnil iz rok. Vedno mora ostati v tvojem naročju, čeprav v različnih starostih, na drugačen način. Vedno ga je treba držati v svojih rokah pred Gospodom, v templju, da ti bo Gospod odkrival, na kakšen način bodi mama, in na kakšen način bodi oče, ko je star eno leto, ko pride v puberteto in ko začne odhajati od doma.
Po: S. Zore, radio.ognjisce.si
NAPOVEDNIK
Jutri, 1. januarja je PRAZNIK MARIJE, BOŽJE MATERE – NOVO LETO. Sv. maše bodo po nedeljskem redu.
Četrtek, 4. januarja, je ČETRTEK PRED PRVIM PETKOM. Ob 18.00 bo molitvena ura za nove duhovne poklice in stanovitnost poklicanih. Lepo vabljeni!
V petek 5. januarja bomo obhajali PRVI PETEK, ki je posvečen pobožnosti Srca Jezusovega. Pri večerni maši bo blagoslov vode, kadila in krede pred praznikom Gospodovega razglašenja – tretji sveti večer.
V soboto, 6. januarja je SLOVESNI PRAZNIK GOSPODOVEGA RAZGLAŠENJA. Sv. Maše bodo po nedeljskem redu. Na ta dan naj otroci prinesejo svoje adventne prihranke kot dar Jezusu za revne otroke.
VEROUK
Z veroukom bomo nadaljevali 8. januarja 2018.ZAHVALA
Ob vstopu v novo leto 2018 se želim zahvaliti: p. Janezu in p. Benediktu, vsem članom Župnijskega pastoralnega sveta in Gospodarskega sveta, ključarjem, zakristanki, organistom, pevcem, bralcem, ministrantom, članom Frančiškovega svetnega reda, Frančiškovi mladini in otrokom, članom Župnijske Karitas, ki velikodušno skrbite za ljudi v pomanjkanju in stiski, članom molitvene skupine, vsem, ki redno čistite našo baziliko, dobrotnikom …
Hvala vsem, ki naše delo spremljate z molitvijo, odrekanji in žrtvami. Bogu hvala! Naj vam dobri Bog povrne z duhovnimi darovi ter vam nakloni svoj blagoslov.
SEZNAM BRALCEV
Nedelja, 7. 1. 2018:
- ob 8.30: 1. berilo: Tomaž Folnovič, 2. berilo: Kornelija Ferčak Folnovič
- ob 10.00: 1. berilo: Martina Majerle, 2. berilo: Aleš Marčič
- ob 11.30: 1. berilo: Anastazija Brkljačič, 2. berilo: Bernardka Uratnik
- ob 19.00: 1. berilo: Jan Trebše, 2. berilo: Lucija Šeme
DUHOVNA ISKRICA
Človek, ki ve, da mu novi dan utegne prinesti kaj odločilnega, vstane že pred svitom, da ne bi ničesar zamudil. Pri luči se pripravlja na svoje delo …
Tako ravna tudi kristjan to jutro novega leta. Novi dan ga najde popolnoma v službi Bogu, ki podarja ta dan, kot je naklonil vse prejšnje dneve. (Maurice Bovet)
Bratje frančiškani vam želimo blagoslovljeno novo leto 2018!
Posinodalna apostolska spodbuda Radost ljubezni (Amoris laetitia)
/…/ »[N]e obupa pred prihodnostjo«. /…/ [O]značuje pričakovanje tistega, ki ve, da se drugi lahko spremeni. Nenehno upa, da je mogoče zorenje, presenetljiv razcvet lepote, da bodo nekega dne vzklili najbolj skriti potenciali njegovega bistva. To ne pomeni, da se bo vse v tem življenju spremenilo. Gre za to, da sprejmemo, da se nekatere stvari ne zgodijo, kot bi želeli, temveč da Bog po krivih črtah drugega človeka piše naravnost in more potegniti nekaj dobrega iz pomanjkljivosti, ki mu jih ne uspe premagati na tej zemlji. /…/ Upanje se pokaže v svojem polnem pomenu, ker vključuje gotovost o življenju onstran smrti. Ta človek je z vsemi svojimi šibkostmi poklican k polnosti nebes. Tam – ko se bo po Kristusovem vstajenju popolnoma preobrazil – njegovih šibkosti, temnih plati in bolezni ne bo več. Tam bo sijalo resnično bistvo tega človeka z vso njegovo sposobnostjo za dobro in lépo. To nam tudi omogoča, da sredi zemeljskih nadlog gledamo tega človek z nadnaravnim pogledom – v luči upanja – in pričakujemo to polnost, ki jo bo nekega dne deležen v nebeškem kraljestvu, čeprav je zdaj nevidna.
(Četrto poglavje “Ljubezen v zakonu”, podpoglavje “Vse upa”, točki 116 in 117)
Dodaj odgovor