OZNANILA na 24. nedeljo med letom, 13. 9. 2020

ODPUŠČANJE NIMA MEJE

Tisti čas je Peter pristopil k Jezusu in mu rekel: »Gospod, kólikokrat naj odpustim svojemu bratu, če greši zoper mene? Do sedemkrat?« Jezus mu je dejal: »Ne pravim ti do sedemkrat, ampak do sedemdesetkrat sedemkrat.
Zato je nebeško kraljestvo podobno kralju, ki je hotel napraviti račun s svojimi služabniki. Ko je začel računati, so mu privedli nekoga, ki mu je bil dolžan deset tisoč talentov. Ker ni imel s čim povrniti, je njegov gospodar ukazal prodati njega, njegovo ženo, otroke in vse, kar je imel, ter poravnati dolg. Služabnik je tedaj padel predenj in ga prôsil: ›Potŕpi z menoj in vse ti povrnem.‹ Gospodar se je tega služabnika usmilil, opróstil ga je in mu dolg odpústil.
Ko pa je služabnik šel ven, je srečal enega svojih soslužabnikov, ki mu je bil dolžan sto denarijev. Zgrabil ga je, ga davil in rekel: ›Vrni, kar si dolžan!‹ Ta je padel predenj in ga prosil: ›Potrpi z menoj in ti povrnem.‹ Óni pa ni hotel, ampak je šel in ga vrgel v ječo, dokler mu ne bi povŕnil dolga. Ko so njegovi tovariši videli, kaj se je zgodilo, so se zelo razžalostili in šli svojemu gospodarju podrobno povedat, kaj se je zgodilo.
Tedaj ga je gospodar poklical k sebi in mu rekel: ›Hudobni služabnik! Ves dolg sem ti odpústil, ker si me prosil. Ali nisi bil tudi ti dolžan usmiliti se svojega soslužabnika, kakor sem se jaz usmilil tebe?‹ In njegov gospodar se je razjézil in ga izročil mučiteljem, dokler mu ne bi povŕnil vsega dolga.
Tako bo tudi moj nebeški Oče stóril z vami, če vsak iz srca ne odpustí svojemu bratu.« (Mt 18,21-35)

Ljudje silno hrepenimo po tem, da bi nam bilo odpuščeno, če karkoli naredimo narobe, sami pa zelo težko odpuščamo, kar je Jezus čudovito ponazoril v priliki. Odpuščanje je Božja lastnost.
Gospod, odpri nam oči, da bomo znali zaznavati stisko ljudi okoli sebe in jim pomagati, da bodo lahko dostojno živeli.

NAPOVEDNIK
Popoldne je ob 16.30 srečanje bratov in sester FRANČIŠKOVEGA SVETNEGA REDA.

Slovesnost NOVE MAŠE našega župljana lazarista Roka Žlendra je bila zaradi koronavirusnih razmer prestavljena na Frančiškovo nedeljo, 4. oktobra 2020. Upamo, da bomo tokrat slovesnost lahko izpeljali!

KATEHEZA / VEROUK
V ponedeljek, 14. septembra, pričenjamo z rednimi veroučnimi srečanji za osnovnošolske otroke.

POVIŠANJE SV. KRIŽA
Skoraj 300 let je bil Gospodov grob in križ globoko zakopan v zemlji. Ko je cesar Konstantin dal kristjanom svobodo je njegova mati Helena dala kopati tam, kjer je moral biti Gospodov grob in križ. Razkrili so grob in našli križ.
Konstantin je dal nad Gospodovim grobom sezidati cerkev Kristusovega vstajenja in cerkev Svetega križa, ali kakor navadno pravimo cerkev Božjega groba. Cerkvi sta bili med seboj povezani, sta bili posvečeni 13. septembra 335. V veličastni cerkvi Božjega groba (Svetega križa) so naslednji dan, to je 14. septembra, prvič izpostavili relikvijo svetega križa v slovesno češčenje.
Od tedaj naprej so vsako leto na ta dan praznovali „povišanje svetega križa“. Tako je posvečenje dvojne cerkve skupaj z izpostavitvijo ostankov Jezusovega križa bilo povod za najstarejši praznik v čast svetemu križu.

ŽALOSTNA MATI BOŽJA
V srednjem veku so začeli upodabljati žalostno Mater božjo s sedmimi meči v srcu, ki označujejo njenih sedmero žalosti. Prva žalost, ki jo je bridko občutilo Marijino srce, je bila Simeonova prerokba. Druga žalost je zadela Marijo, ko je morala bežati v Egipt pred morilskim Herodom. Tretja žalost je ranila srce božje Matere, ko je dvanajstletni Jezus ostal v templju v Jeruzalemu. Četrti meč je prebodel njeno srce, ko je srečala Sina obloženega s križem. Peta žalost je presunila srce Matere, ko so dvignili Jezusa, na križ pribitega. Šesto je bridko občutila takrat, ko so mrtvega Jezusa sneli s križa in ji ga položili v naročje. Sedmi meč žalosti je prebodel Marijino srce, ko so Jezusa položili v grob.

VTISNJENJE RAN
Sv. Frančišek je veliko časa preživel v molitvi in samoti, kjer je nabiral moči za apostolsko oznanjevanje in pričevanje v svetu. V enem takih odmikov od sveta na gori La Verna, ko se je postil pred praznikom sv. nadangelov Mihaela, Rafaela in Gabriela, je prejel tudi znamenja Kristusovih ran (stigme).

SEZNAM BRALCEV
Nedelja, 20. 9. 2020:

• ob 8.30: 1. berilo: Marjan Gselman, 2. berilo: Branka Trebše
• ob 10.00: 1. berilo: Darko Lovrec, 2. berilo: Karmen Podlesnik Marčič
• ob 11.30: 1. berilo: Franc Smole, 2. berilo: Jana Sabo Bubanja
• ob 19.00: 1. berilo: Tomaž Folnovič, 2. berilo: Kornelija Ferčak Folnovič

PAPEŽ FRANČIŠEK
Kateheza pri splošni avdienci,
9. septembra 2020

Ljubezen in skupno dobro
Ljubezen se torej ne omejuje na odnose med dvema ali tremi osebami ali med prijatelji ali v družini, ampak gre onkraj. Obsega državljanske in politične odnose, vključno z odnosom do narave. Ljubezen je vključujoča. Ker smo družbena in politična bitja, je eden od najvišjih izrazov ljubezni ravno družbeni in politični izraz, ki je ključen za človeški razvoj in pristopanje k vsaki vrsti krize. Vemo, da ljubezen daje rodovitnost družinam in prijateljstvom; a prav je spomniti, da daje rodovitnost tudi družbenim, kulturnim, ekonomskim in političnim odnosom, s tem ko nam pomaga graditi »civilizacijo ljubezni«, kot je to rad rekel sv. Pavel VI. in tako tudi sv. Janez Pavel II. Brez tega navdiha, prevlada kultura egoizma, brezbrižnosti, odmetavanja. Torej, odvreči, kogar nočem imet rad, ki ga ne morem ljubiti ali ki se mi zdi nekoristen v družbi. Celotno življenje staršev za prizadetega otroka. To je ljubezen. In sovražniki, politični nasprotniki se nam zdijo prizadeti politiki, tako se zdi. Samo Bog vé, če so ali niso. A mi jih moramo ljubiti, moramo se pogovarjati, moramo graditi to civilizacijo ljubezni, to politično in družbeno civi-lizacijo, civilizacijo edinosti vsega človeštva. Nasprotno, vojne, ločitve, zavisti, tudi vojne v družini … Kajti inkluzivna ljubezen je družbena, je družinska, je politična … Ljubezen doseže vse.
Vir: www.vaticannews.va