Današnja cerkev s samostanom je bila grajena med leti 1892 – 1900 in stoji na mestu nekdanje kapucinske cerkve, grajene v 17. stoletju na željo mariborskega grofa Khiesla. Zaradi vedno večjega števila romarjev je postala cerkvica premajhna. Od nje se je ohranila le grobnica. Graditelj nove cerkve je bil frančiškan p. Kalist Heric, načrte je izdelal dunajski arhitekt Rihard Jordan, gradbeni mojster pa je bil Jožef Schmalzhofer z Dunaja. Stavba je grajena v psevdoromanskem slogu, njena dolžina je 57,50 m, širina 24 m in višina 17,50 m. Fasado cerkve krasita dva mogočna 58 m visoka stolpa, ki se zaključita s šiljasto streho in s 3 m visokima pozlačenima križema.
Leta 1895 so v zvonike namestili pet zvonov s skupno težo 8920 kg, ki pa jih je pobrala I. svetovna vojna. Ljubezen vernikov do Marijinega svetišča je leta 1924 ponovno darovala pet zvonov v skupni teži 7012 kg, leta 1938 pa še en zvon s težo 5855 kg v čast Materi Usmiljenja; to je bil največji zvon v takratni Jugoslaviji. Tudi ti zvonovi so postali plen II. svetovne vojne, in ko je največji zvon iz zvonika počasi drsel na tla, se je množica ljudi jokaje poslavljala od njega. Ob stoletnici prvih zvonov pa so bili ponovno dvignjeni v zvonik trije novi zvonovi s skupno težo 3700 kg.
Cerkev ima tri vhode, ki so kamnoseško okrašeni, najbogateje je obdelan glavni portal z mozaikom Marijinega oznanjenja v timpanonu. Na sedlu nad rozeto stoji pozlačena podoba Matere Usmiljenja z napisom: »Vsem, ki pobožno vstopijo in zaupno prosijo, bodi morska zvezda in v smrtni uri vrata nebeška, o Marija!«
Cerkev je 11. avgusta 1900 slovesno blagoslovil takratni škof Mihael Napotnik ob navzočnosti številnih Mariborčanov in romarjev iz različnih krajev takratne Avstro-Ogrske. Šest let pozneje, 7. novembra 1906, je papež Pij X povzdignil romarsko cerkev v baziliko minor, kar nam pove tudi grb na pročelju cerkve, ki ga je izklesal akademski kipar Viktor Gojkovič.
Beseda “basilica” prihaja iz grščine v pomenu “kraljeve hiše”. V katoliški Cerkvi bazilika predstavlja cerkev s posebnimi privilegiji. Poznamo dve vrsti bazilik: major in minor. Štiri velike (major) ali papeške so v Rimu: Sv. Petra, sv. Janeza, sv. Marije Snežne in sv. Pavla zunaj obzidja. Manjše (minor) bazilike pa najdemo po vsem svetu. Razlogi za imenovanje so lahko v starodavnosti, dostojanstvu, zgodovinskem pomenu, arhitekturni in umetnostni vrednosti cerkve ter/ali v pomenljivih krajih češčenja. Bazilika mora biti kraj aktivne in pastoralne liturgije. Zaradi posebne povezanosti in občestva s papežem, morajo v bazilikah s posebno skrbjo praznovati praznike Sedeža sv. Petra (22. februarja), Sv. apostolov Petra in pavla (29. junija) in obletnice izvolitve papeža oz. njegove postavitve v službo. V primeru papeža Frančiška je to 13. marec (izvolitev) in 19. marec (umestitev). Več kot 1.740 cerkva po svetu je imenovanih za baziliko, od tega v Sloveniji 7 (Sveta Gora – bazilika Marijinega Vnebovzetja, Maribor – bazilika Matere usmiljenja, Brestanica – bazilika Lurške Matere Božje, Stična – bazilika Žalostne Matere Božje, Petrovče – bazilika Marijinega obiskanja, Brezje – bazilika Marije Pomagaj, Ptujska Gora – bazilika Marije Zavetnice).
Notranjost in poslikava: Cerkev je troladijska in je bila prvotno v celoti poslikana po vzoru stenskega slikarstva iz 11. in 12. stoletja. Poslikala sta jo slikarja in dekoraterja Jožef Kott in Franc Pruzsinszky. Danes je ohranjena le poslikava na slavoloku, ki prikazuje Marijo, kraljico sveta, sedečo na prestolu z Jezusom v naročju. Obdana je z zborom angelov. Na banjastem stropu so ohranjeni medaljoni z Marijinimi predniki in prispodobe vzklikov iz lavretanskih litanij. Na prvem polju (od zadaj naprej): Abraham in Izak ter vzklika Posoda duhovna in Roža skrivnostna. Drugo polje: David in Salomon ter vzklika Posoda vse svetosti in Posoda časti vredna. Tretje polje: Asa in Ozej ter vzklika Stolp Davidov in Stolp slonokosteni. Četrto polje: Ezekijel in Jozuel ter vzklika Hiša zlata in Skrinja zaveze. Peto polje: Jakob in Jožef ter vzklika Vrata nebeška in Zgodnja danica. Na korni empori so v medaljonih upodobljeni angeli v molitvi.
Stene prezbiterija so od leta 1965 poslikane s svetopisemskimi prizori, delo akademskega slikarja Staneta Kregarja.
Glavni oltar je najlepši in najdragocenejši okras celotne cerkve, saj je to tudi prestol milostne podobe. Izdelan je iz 17 vrst marmorja. Nad oltarno mizo se dviga oltarni nastavek, katerega sredinska os je poudarjena, in sicer z lepo oblikovanim tabernakljem s kovinskimi dvokrilnimi vrati, na katerih sta upodobljeni črki A in Ώ ter prispodobe svete maše in evharistije. Prizori so izdelani v tehniki vloženega emajla ter so kopije slik z Verdunskega oltarja (1181 leta).
Nad tabernakeljem se dviga baldahin s stekleno kupolo, pod njim stoji križ, nad njim pa je niša z milostno podobo Matere Usmiljenja. Na oltarnem podstavku so izdelani v tehniki torevtike simboli evangelistov. Oltar krasijo še kipi sv. Joahima in sv. Ane ter sv. Elizabete in sv. Zaharije, delo kiparja E. Kupowskega. Na vrhu oltarja stojijo štirje leseni pozlačeni kipi serafov z napisnimi trakovi v rokah (iz leve proti desni): Marija, Mati milosti. Marija, mati usmiljenja. Obvaruj nas hudega! Sprejmi nas ob smrtni uri!
Stranski oltarji: Cerkev ima šest stranskih oltarjev. V levi stranski ladji: Križev oltar, oltar Srca Jezusovega s kipoma Marijinega Srca in sv. Jožefa, na zaključni strani ob prezbiteriju pa oltar sv. Filumene, ki stoji v osrednji niši, ob njej pa kipa sv. Barbare in sv. Neže. V desni stranski ladji: oltar sv. Frančiška s sv. Rokom in sv. Florjanom, oltar Lurške Matere Božje in na zaključku ladje oltar sv. Antona Padovanskega, v desni niši stoji kip sv. Ludvika v levi pa sv. Blaža.
Prižnica: Kakor celotna stavba in njena oprema je tudi prižnica izdelana po načrtih arh. R. Jordana. Prižnica počiva na osrednjem močnejšem stebru, ki je obdan s šestimi vitkimi marmornimi stebrički. Na marmorni ograji so doprsni reliefi štirih cerkvenih očetov: sv. Gregorja, sv. Avguština, sv. Ambroža in sv. Hieronima. Na strehi prižnice je kip Janeza Krstnika s križem v rokah, okoli katerega se ovija trak z napisom: «Glejte Jagnje božje, ki odjemlje grehe sveta!«
Vitraji: Skoraj vsa barvna okna so bila med II. svetovno vojno uničena, razen v rozetah na severni strani cerkve. Po letu 1960 so bili izdelani za prezbiterij trije novi vitraji po osnutkih slikarja S. Kregarja in dva po osnutku Pavla Sušiloviča, ki je izdelal tudi barvno okno nad glavnim vhodom.
Orgle: Leta 1900 je cerkev dobila tudi orgle, ki jih je izdelal mariborski orgelski mojster Jožef Brandl. Leta 1992 so bile obnovljene in povečane.
Stranska kapela: Na desni strani prezbiterija je stranska kapela, v kateri je oltar Marijinega brezmadežnega srca. V njej je dnevno izpostavljeno Najsvetejše za čaščenje in molitev.
Grobnica: v kateri so našli svoj počitek mariborski grofje Khiesel in Brandis, bratje kapucini, ki so ljudem pomagali v času kuge, mariborski škofje (Stepišnik, Napotnik, Tomažič) in graditelj nove cerkve p. Kalist Heric OFM, je danes nedostopna.
Besedilo: Ljiljana K. Brecl
Več o basilici minor >>>
Več o Materi Usmiljenja >>>
Več o romarskem središču >>>
Predstavitev v sliki in besedi >>>
Predstavitev na MariborArt.si >>>