Začetki
Prvi manjši bratje so prišli na mariborski Lent že v 13. stoletju (leta 1240), nekaj stoletij kasneje so v Maribor prišli še bratje kapucini (leta 1613), vendar so ob jožefinskih reformah morali bratje kapucini oditi, bratje minoriti so morali zapustiti Lent, lahko pa so se preselili v prazen kapucinski samostan, kjer je bila ustanovljena tudi predmestna župnija sv. Marije (leta 1786). Bratje minoriti so s seboj z Lenta prinesli tudi milostno podobo Matere usmiljenja in jo umestili v glavni oltar nekdanje kapucinske cerkve. Pripetilo pa se je, da so leta 1813 zaradi pomanjkanja bratov tudi minoriti zapustili Maribor. Nekaj časa so župnijo Sv. Marije, Matere usmiljenja, upravljali škofijski duhovniki, potem od leta 1833 do 1848 redovniki redemptoristi in nato spet škofijski duhovniki.
Prihod
Ob premestitvi škofijskega sedeža iz Šentandraža v Maribor (leta 1859), je knezoškof bl. Anton Martin Slomšek uvidel, da mesto potrebuje redovnike, zato je zaprosil brate frančiškane iz Kalterna (tirolsko-štajerska provinca sv. Leopolda), če bi lahko prevzeli nekdanji kapucinski in minoritski samostan ter župnijo sv. Marije Matere usmiljenja. Žal je sestra smrt preprečila, da bi Slomšek doživel prihod bratov frančiškanov. Njegov naslednik škof Stepišnik je ponovno povabil v Maribor brate frančiškane, ki so naposled prišli 1. maja 1864 v Maribor.
Najprej je prišlo sedem bratov, potem pa je število glede na potrebe raslo in padalo. Mesto Maribor in vsa predmestja so se vedno bolj širila, naraščalo je število prebivalstva, saj je vedno več industrije prihajalo v mesto, posledično pa vedno več ljudi.
Gradnja
Bratje so kmalu ugotovili, da je stara cerkvica premajhna za vse romarje in nove župljane, zato so začeli pripravljati vse za novo cerkev in samostan. Dunajski arhitekt Rihard Jordan je naredil načrte in leta 1892 so začeli z gradnjo samostan. Najprej so začeli z južnim in vzhodnim krilom ter nato še zahodnim krilom samostana. Leta 1893 so položili temeljni kamen za novo cerkev in 2. julija 1893 so kip Matere Usmiljenja prenesli iz nekdanje kapucinske/minoritske cerkve v novozgrajeni frančiškanski samostan, kjer je bila v pritličju vzhodnega krila urejena začasna kapela.
Leta 1895 so v nova zvonika namestili pet zvonov s skupno težo 8.920 kg, ki pa jih je pobrala I. svetovna vojna.
Bazilika minor
Od leta 1900 je v glavnem oltarju novozgrajene cerkve milostni kip Matere Usmiljenja. 11. avgusta 1900 je škof Mihael Napotnik slovesno posvetil novo cerkev. Cerkev je dobila tudi orgle, ki jih je izdelal mariborski orgelski mojster Jožef Brandl.
Na prošnjo škofa Mihaela Napotnika je bila cerkev sv. Marije, Matere usmiljenja, 11. februarja 1906 pridružena in povezana s papeško baziliko Marije Velike v Rimu. Nekaj mesecev kasneje je papež Pij X. povzdignil cerkev v baziliko minor (7. novembra 1906).
Dejavnosti
Novi samostan je nudil bivališče bratom frančiškanom pa tudi prostor različnim župnijskim dejavnostim.
V treh obdobjih (1901-1910, 1915-1925 in 1932-1941) so bili v samostanu nastanjeni tudi frančiškanski bogoslovci. Od leta 1927 do 1934 so bivali v samostanu tudi frančiškanski gimnazijci.
Prve obnove
V obdobju med obema vojnama so potekale tudi prve obnove in izboljšave. V letu 1924 so namestili novih pet zvonov v skupni teži 7.012 kg, tik pred II. svetovno vojno leta 1938 pa so dodali še en zvon s težo 5.855 kg v čast Materi Usmiljenja. Ti zvonovi so žal postali plen II. svetovne vojne. V letih 1934-35 je bilo treba obnoviti cerkveno streho, v letih 1938-39 pa še samostansko streho.
Pred II. svetovno vojno je bil leta 1938 v cerkvi nameščen tudi križev pot kiparja Miloša Hohnjeca.
Ob opustitvi starega pokopališča na Ljudskem vrtu je bil leta 1941 v grobnici pod cerkvijo pokopan bl. škof Anton Martin Slomšek.
II. svetovna vojna
20. aprila 1941 je nemški Gestapo zasedel samostan za svoje potrebe. V kleti je bil zapor za ženske. Bratje frančiškani so bili odpeljani v pripor v meljsko kasarno, ostali so lahko samo trije starejši bratje: p. Valerijan, p. Severin in p. Emerik ter dva bolehna brata: br. Boštjan in br. Pashal, ki sta bila kmalu zatem premeščena v ljubljanski samostan.
10. maja 1945 so nemški vojaki odšli iz samostana (in Maribora), v 1. nadstropje pa se je naselil partizanski vojaški tehnični odsek, ki je do konca poletja zapustil samostan. Čez poletje so se vračali izseljeni bratje. V 2. nadstropju je bila nameščena šoferska četa in izvidniška četa II. div. KNOJ-a ter invalidi in delavci podjetij za obnavljanje. Novembra se je v vzhodno krilo 2. nadstropja naselila Glasbena šola.
»Osvoboditev«
Po končani II. svetovni vojni so bile zopet potrebne obnove in vzdrževanje cerkve in samostana. Že leta 1945 so ponovno obnovili cerkveno in samostansko streho ter razbite in polomljene šipe. V samostanu so bratom namenili nekaj sob, ostale prostore pa so oblastniki razdelili med različne uporabnike. Postopoma so samostanski prostori prehajali v posest drugih. 28. 4. 1948 je bila nacionalizirana samostanska vinska klet. 1. 5. 1948 je 2. nadstropje zasedel Stanovanjski urad. 31. 12. 1948 še vzhodno krilo 1. nadstropja zasede Stanovanjski urad. Bratom je preostal samo del prostorov v 1. nadstropju in del prostorov v pritličju.
Od leta 1948 do leta 2005 so v 2. nadstropju samostana delovale različne šole in internati, v delu 1. nadstropja in pritličja pa so bile različne pisarne in nekaj bivalnih sob za ljudi.
Od leta 1980 do 1985 so imele v pritličju svojo skupnost sestre FMM (Frančiškanke Marijine misijonarke).
V letih od 1961 do 2005 je v 2. nadstropju samostana domovalo škofijsko malo semenišče.
Cerkev in samostan sta dočakala nekaj prenov in ureditev ter posodobitev: leta 1960 je bila nameščena obloga prezbiterija in cerkve s hotaveljskim marmorjem, leta 1961 je bilo urejeno prvo ozvočenje v cerkvi.
Ob 2. vatikanskem koncilu je leta 1965 akademski slikar in duhovnik Stane Kregar stene prezbiterija obogatil s svetopisemskimi prizori.
Po slabega pol stoletja so v letih 1989-90 ponovno obnovili ostrešje in zamenjali strešno kritino na cerkvi in samostanu.
Osamosvojitev
Po osamosvojitvi leta 1991 so prostori samostana počasi prehajali nazaj v last in posest bratov frančiškanov.
Orgle so bile po dobrih devetdesetih letih obnovljene in povečane, ob stoletnici prvih zvonov pa so bili ponovno dvignjeni v zvonik trije novi zvonovi s skupno težo 3.700 kg.
Sledilo je obdobje tehničnih izboljšav in urejanja: obnova elektrifikacije v baziliki in novo ozvočenje (2005), obnova lestencev v baziliki (2006-2007), obnova glavnega oltarja Matere Usmiljenja (2007-2008), ter obnova severne fasade bazilike Matere Usmiljenja (2008).
Polni zagon
Leta 2009 je bil ustanovljen Frančiškov študentski dom Maribor, ki je imel prve prostore za 7 študentov v pritličju samostana, potem pa se je preselil v 1. nadstropje, kjer je sedaj prostor za 21 študentov.
V letih 2009-2010 je potekala dolgo pričakovana obnova 2. nadstropja samostana, ki je bil od konca II. svetovne vojne v uporabi različnih dejavnosti, nazadnje Slomškovega dijaškega semenišča (1961-2005).
Naposled je celotna stavba samostan bila urejena in lahko se je razdelilo dejavnosti po etažah samostana: Pritličje: pastoralne dejavnosti; 1. nadstropje: Frančiškov študentski dom; 2. nadstropje: samostanski prostori.
Mestni biser
V pripravi na prestolnico kulture v Mariboru je bila v letih 2011-2012 obnovljena fasada na pročelju in zvonikih bazilike Matere Usmiljenja. Obnovljen je bil tudi stranski oltar Lurške Matere Božje.
Sveto leto usmiljenja je leta 2015 spodbudilo obnovo poslikav in pleskanje v notranjosti bazilike Matere Usmiljenja. Ob svetem letu usmiljenja (2015-2016) je imela tudi bazilika Matere Usmiljenja svetoletna vrata.
Posodobitve
V zadnjih letih je bilo potrebno preurediti in obnoviti ogrevanje v pastoralnih prostorih in v študentskem domu (2017), dvorišče je bilo urejeno za prepotrebna parkirna mesta (2018), pred korono pa je bilo leta 2019 urejeno tudi ogrevanje v baziliki Matere Usmiljenja.
Koronsko obdobje je bilo priča obnovi južne fasade samostana (2020), preurejene in posodobljene pa so bile tudi štiri spovednice.
V letih 2022-2023 sta bila posodobljena osvetlitev cerkve in ozvočenje.
Pomen prisotnosti bratov frančiškanov v Mariboru
Že v 19. stoletju je bila vloga bratov frančiškanov pomembna zaradi pastoralne skrbi za slovenske prebivalce mesta, ki so se zaradi t.i. industrijskega prebujenja Maribora v velikem številu priseljevali v mesto oz. predmestja Maribora. Znano je, da je bila frančiškanska cerkev ravno zaradi te skrbi imenovana »slovenska cerkev«.
Bratje frančiškani so skrbeli ne samo za redno bogoslužje v slovenskem jeziku, ampak so pastoralno pomagali tudi pri katehezi po okoliških šolah in v skrbi za različne skupine in bratovščine ter versko in kulturno udejstvovanje.
Še danes je frančiškanski samostan in bazilika Matere Usmiljenja prostor, kjer se srečujejo različni pevski zbori in glasbeni sestavi, zbirajo se molitvene in zakonske skupine, mladi in stari, starši in zakonci, moški in ženske. Bratje frančiškani dajejo prostor in svoj čas za vse, ki jim lahko pomagajo s svojo besedo in zgledom.
Zgodovina na kratko >>>
Nov samostan in cerkev >>>
Zasedenost stavbe >>>
Bratje frančiškani v Mariboru skozi čas >>>