PAPEŽEVA SVETOVNA MREŽA MOLITVE
MOLITEV IN SLUŽENJE
IZZIVI, KI SOOČAJO ČLOVEŠTVO S POSLANSTVOM CERKVE • 2024 •
Molitveni namen za mesec: JANUAR 2024
ZA DAR RAZLIČNOSTI V CERKVI
»Molimo, da bi nam Duh pomagal prepoznati dar različnih karizem znotraj krščanske skupnosti ter da bi odkrili bogastvo različnih obrednih izročil v srcu katoliške Cerkve«
SPLOŠNA AVDIENCA, papež Frančišek, 1. oktobra 2014:
Gospod je Cerkev že od vsega začetka obsipal z darovi svojega Duha in jo s tem naredil vedno močno in rodovitno z darovi Svetega Duha. Med temi darovi so nekateri posebej dragoceni za izgrajevanje in pot krščanske skupnosti: ti se imenujejo karizme. V tej katehezi se želimo vprašati: kaj pravzaprav je karizma? Kako jo lahko prepoznamo in sprejmemo? In predvsem: ali bi dejstvo, da v Cerkvi obstaja raznolikost in množica karizm, lahko videli v pozitivnem smislu, kot dobro stvar ali kot problem?
V običajnem jeziku, ko se govori o »karizmi«, pogosto ta pomeni talent, naravno sposobnost. Nekdo pravi: »Ta oseba ima posebno karizmo za poučevanje. To je talent, ki ga ima.” Zato se o posebej bistri in privlačni osebi pogosto reče: “On ali ona je karizmatična oseba”. “Kaj to pomeni?”. “Ne vem, ampak on je karizmatičen.” In tako se izražamo. Ne vemo, kaj govorimo, vendar pravimo: “Karizmatičen je”. S krščanskega vidika pa je karizma veliko več kot osebna lastnost, predispozicija, ki je lahko nekomu dana. Karizma je milost, dar, ki ga Bog Oče podeli po delovanju Svetega Duha. In to je dar, ki ga nekdo prejme ne zato, ker bi bil boljši od drugih ali zato, ker bi si to zaslužil. Je dar, ki mu ga daje Bog, ker ga lahko s svojo svobodno darovano ljubeznijo postavi v službo vse skupnosti, za dobro vseh. Če govorimo na precej bolj človeški način, rečemo: »Bog daje to lastnost, to karizmo tej osebi, ne zaradi nje same, ampak zato, da bi jo le ta dala v službo vse skupnosti«. Danes pred prihodom na trg sem v dvorani Pavla VI. sprejel veliko invalidnih otrok. Toliko jih je bilo, ki pripadajo združenju, ki se posveča skrbi za te otroke. Kaj je to? To združenje, ti ljudje, ti možje in te ženske imajo karizmo skrbeti za invalidne otroke. To je karizma.
Pomembna stvar, ki jo je treba takoj izpostaviti, je dejstvo, da človek sam ne more razumeti, ali ima karizmo in katero. Velikokrat smo že slišali nekoga reči: “Imam to sposobnost, znam res dobro peti”. A nihče nima poguma, da bi mu rekel: “Bolje, da si tiho, saj nas vse mučiš, ko poješ!”. Nihče ne more reči: “Imam to karizmo”. V skupnosti poženejo in cvetijo darovi, s katerimi nas Oče obsipa; in v naročju skupnosti se jih človek nauči prepoznati kot znak Očetove ljubezni do vseh svojih otrok. Zato bi se moral vsak izmed nas vprašati: »Ali obstaja kakšna karizma, s katero me je obdaril Gospod po milosti svojega Duha in so jo moji bratje in sestre v krščanski skupnosti prepoznali in spodbujali? In kako ravnam s tem darom: ali ga velikodušno uporabljam in ga dam v službo vsem, ali ga spregledam in na koncu pozabim? Ali pa morda postane zame razlog za ponos, da se vedno pritožujem nad drugimi in vztrajam, da v skupnosti dosežem svoje?« To so vprašanja, ki si jih moramo zastaviti: ali je v meni karizma, ali je ta karizma priznana s strani Cerkve, ali sem s to karizmo zadovoljen ali sem malo ljubosumen na karizme drugih? Karizma je dar, podarja jo samo Bog.
Najlepše doživetje pa je odkritje vseh različnih karizem in vseh darov njegovega Duha, s katerimi Oče obsipa svojo Cerkev. Na to ne smemo gledati kot na razlog za zmedo, za nelagodje. Vse to so darovi, ki jih Bog daje krščanski skupnosti, da bi rasla v harmoniji, v veri in njegovi ljubezni, kot eno telo, Kristusovo Telo. Isti Duh, ki podarja to raznolikost karizem, povezuje Cerkev. Vedno je isti Duh. Pred to množico karizm se mora torej naše srce odpreti veselju in pomisliti: »Kako lepo! Toliko različnih darov, saj smo vsi Božji otroci, vsi ljubljeni na edinstven način.« Nikoli ti darovi ne smejo postati razlog za zavist ali za razdor, za ljubosumje. Kot opozarja apostol Pavel v 12. poglavju svojega prvega pisma Korinčanom, so v Božjih očeh vse karizme pomembne. Hkrati pa nihče ni nenadomestljiv. To pomeni, da v krščanski skupnosti potrebujemo drug drugega in vsak prejeti dar se v celoti uresniči, ko ga delimo z brati in sestrami v dobro vseh. To je Cerkev! In ko je Cerkev v raznolikosti svojih karizem izražena v občestvu, se ne more zmotiti: to je lepota in moč sensus fidei, tistega nadnaravnega občutka vere, ki ga podarja Sveti Duh, da lahko vsi skupaj vstopimo v srce evangelija in se naučimo slediti Jezusu v svojem življenju.
Danes Cerkev obhaja praznik svete Terezije Deteta Jezusa. Ta svetnica, ki je umrla pri 24 letih, je tako ljubila Cerkev, da je želela biti misijonarka in je rekla: »Rada bi naredila to, to in to«, želela je vse karizme. Molila je in čutila je, da je njena karizma ljubezen. Izrekla je ta čudovit stavek: »V srcu Cerkve bom ljubezen«. Mi vsi imamo to karizmo: sposobnost ljubiti. Danes prosimo sveto Terezijo Deteta Jezusa za to zmožnost, da bi tako zelo ljubili Cerkev, da bi jo zares ljubili in da bi sprejeli vse te karizme s to ljubeznijo otrok Cerkve, naše svete, hierarhične Matere Cerkve.
Dodaj odgovor